DomovPredstavitevZgodovinaNoviceFotoPovezaveDokumentiForumPrireditveSekcijeUmetnikiRodovniki
Slikarji PDF Natisni E-pošta

1) SIMON OGRIN

2) FLORIS OBLAK

 

PREDSTAVITEV: 

 

1)  SIMON  OGRIN

CERKVENI SLIKAR 1851-1930  " ANDREJČKOVCOV"  POSLIKAL JE NAŠO CERKVENO BANDERO LETA 1890. 

Cerkveni slikar , eden izmed Krajnskih slikarjev, ki je nadaljeval poznonazarensko smer v cerkveni umetnostis figuralno-ornamentalnimi freskami. Njegova dela najdemo po vsej Sloveniji in na Hrvaškem. Na Stari Vrhniki je poslikal cerkveno bandero leta 1890. Na njej je upodobil Sv. Lenarta-zavetnika jetnikov,na drugi strani SV.Nikolaja-zavetnika čolnarjev. 

Simon Ogrin se je rodil na Stari Vrhniki 6. oktobra leta 1851 in umrl prav tam 3. maja leta 1930.
Med
1867 in 1871 se je izučil za podobarja in pozlatarja pri podobarju Avguštinu Götzlu v Ljubljani ter pri njemu ostal nekaj časa kot pomočnik. Nato se je med 1872 in 1875 šolal v Ljubljani pri slikarju Janezu Wolfu in z njim kot pomočnik delal v Vipavi. Wolf ni poučeval samo risanja in slikanja z oljnimi ter apnenimi barvami na svež omet, temveč je učencem predaval tudi anatomijo, kompozicijo in zlasti perspektivo, ki jo je izjemno dobro obvladal. Pri Wolfu je Ogrin spoznal nemške romantike - nazarence Overbecka, Schnorra in Führicha in jih občudoval do smrti, posebno pa je občudoval Rafaela.

    Simon   Ogrinsimon_ogrin_-slikar_003        slika na banderislika_na_bandirju_simona_ogrina
          bandera v naši cerkvi bandir_sv_lenarta           Simon  Ogrinsimon_ogrin__rod
 VEČ :»http://sl.wikipedia.org/wiki/Simon_Ogrin  
 

ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE

NAŠEMU KRAJANU, SLIKARJU SIMONU OGRINU

V četrtek 4. oktobra in v ponedeljek 8. oktobra 2001smo vrhniški rodoslovci z rodovnikom in knjižico sodelovali pri oblikovanju proslave ob 150. letnici rojstva cerkvenega slikarja Simona Ogrina.  Odkriti sta bili dve spominski plošči. Prva je bila odkrita na rojstni hiši na Stari Vrhniki 38 pri Andrejčkovc po domače, kjer se je rodil 6.oktobra 1851. Drugo obeležje je bilo postavljeno na Vrhniki na Tržaški cesti v hiši, ki si jo je zgradil, v njej živel in  imel atelje do svoje smrti leta 1930. Domače ime je pri »Slikarji«, in tukaj sedaj živi njegov vnuk z družino.

Vrhniški župan Vinko Tomšič je že pred kakšnim letom dal pobudo, da bi postavili obeležja vsem znanim vrhniškim rojakom, ki so v preteklosti  bili prezrti ali pa so bila njihova dela premalo znana širši javnosti. Vsak je na svoj način in z svojim delom zaznamoval čas in kraj v katerem je živel. Bili so naši rojaki in ambasadorji našega kraja, zato smo nanje ponosni. Obeležje sta že dočakala domačina slikarja iz Verda Jože Petkovšek rojen 1861- 1898 in Matej Strnen rojen 1870 - 1949. 

Predpriprave za slavljenca Simona Ogrina  so se začele že pred letom dni, ko sta občina Vrhnika in Cankarjev dom naročili monografijo njegovega dela. Delo so zaupali profesorju zgodovine Jožetu Suhadolniku in fotografu Marjanu Smrketu. V knjigi je opisana slikarjeva življenjska pot, ter zbrana vsa njegova dela, ki jih je slikal po cerkvah po Sloveniji in tujini.

 Simon je izhajal je iz skromne kmečke družine. Šolo je obiskoval le v dnevih verouka. Že kot otrok se je zaljubil v zlate nabožne kipce, ki jih je videl v domači cerkvi in si želel, da bi jih tudi sam znal izdelovati. Med pašo si je krajšal čas z rezljanjem kipcev. Mati je znala prisluhniti njegovemu talentu in ga dala v učenje v Ljubljano k  podobarju Avguštinu Gotzlu. Osnovno izobrazbo  si je pridobil v večerni in nedeljski šoli. V slikarstvu se je  izpopolnjeval  pri Janezu Wolfu, ki je bil njegov dober učitelj in je skrbel za njegov razvoj ter napredek. Slikar se ga je z hvaležnostjo spominjal še v visoki starosti. Simon je odšel za dve leti na študij v Benetke na Akademijo lepih umetnosti. Tam je bil tudi zmagovalec razpisane nagrade za  najboljšo kompozicijo. Izbral si je zgodovinski motiv »Umor vojvode Galeazza  Marie Sforza.« Zaradi zavisti domačinov je denarno nagrado prepustil revnim akademikom, čeprav je tudi sam bil reven. Dve leti je obiskoval tudi akademijo na Dunaju, obiskal več krajev po Italiji. Ustalil se je doma, kjer je največ slikal po naročilu. Spadal je med   slikarje - nazarence, ki preproste ljudi vabi k pobožnosti. Risal je tudi ilustracije za ljubljanski Zvon, portrete, gledališke odre, križeva pota, božje grobove in bandere. Šele v monografiji smo spoznali koliko slikarskih del je ustvaril. Njegova dela so največ poznali samo njegovi potomci in sorodniki. Da imamo njegove prelepe poslikave tudi v domači župnijski cerkvi smo mnogi izvedeli šele sedaj. Simon sam je bil dober zapisovalec svojih del. Vsa leta je vodil dnevnik, kjer je opravil naročeno delo in njegov zaslužek. O svojem delu je veliko pripovedoval tudi svojemu sinu Rafaelu, rojen 1885 - 1966, ki je bil njegov dober poslušalec in zapisovalec njegovega življenja. Bil je rodoslovec v pravem pomenu besede. Po poklicu je bil učitelj, vendar je bil v službi na železnici. Vse življenje je posvetil očetovemu delu in želel dobiti priznanje za očetova dela in raziskavi svojega rodovnika Ogrinov in drugih znanih vrhničanov. Zbiral je tudi stare fotografije kraja, prerisal je dele  katastra  Vrhnike, vasi in zaselkov, ter raziskoval zgodovino kartuzije Bistra.  Njegova dela so bila objavljena v »Vrhniški razgledi«.

In kakšen je bil naš rodoslovni prispevek ? Priimek Ogrin je tudi moj dekliški priimek, zato sem ga obdelala malo širše, da bi  spoznala kam vse peljejo sorodstvene vezi. Toda raziskovanje še zdaleč ni končano, ker je ta priimek na Vrhniki zelo razširjen. Tudi slikarjevemu rodovniku sem sledila po Rafaelovem delu in ga še dopolnila.  S slikarjem  nisva sorodstveno povezana, moj rod je iz druge veje, ker so bile leta 1600 v Ligojni že štiri družine Ogrinov. Prvič se je pokazala prilika, da Vrhničani poskusimo javno predstaviti naše delo rodoslovnega društva za znanega krajana. Z organizatorji priprav smo se dogovorili za naše sodelovanje, katerega so bili zelo veseli. Odločitev ni bila lahka, ker smo se odločili za sodelovanje zelo pozno, le nekaj mesecev pred praznovanjem. S kolegom Tonetom Kosom sva se dogovarjala, na kakšen način izpeljati načrt. Tudi za denar sva vedela, da ga nama ne bo nihče poklonil. Pospešeno sem pričela dopolnjevati slikarjeve bližnje in daljne sorodnike. Slikarjeve sorodstvene vezi sežejo po vasi Stara Vrhnika in drugih vaseh, ki jih poznam tudi po domačih imenih. Želela sem dodati čim več domačih imen, ter danes vsaj nekaj živečih sorodnikov, da bi čim več ljudi našlo svoje prednike in s tem motivirati ljudi, da bi rodovnik tudi vzeli v roke.  Rodovnik je narejen skoraj do leta 1600, to je 13 generacij, ko so se na Vrhniki začele pisati cerkvene knjige(krstne, poročne, mrliške.) Obsega 800 oseb in je narejen v plakatni obliki v računalniškem izpisu. Vseh oseb ne bi mogla zajeti, ker bi bil preobsežen. Opremljen je s slikami in slikarjevimi deli, nekatera od teh so se našla šele sedaj, ko je monografija že bila narejena. Tehnično ga je uredil Tone Kos. Zraven je napisana drobna knjižica na 32 straneh, ki opisuje bližnje in daljne sorodnike in nekatere podrobnosti, ki jih sam plakat ne more prikazati. Uvodno besedo je napisal vrhniški župan, knjižici na pot je tekst prispeval tudi Tone Kos.  Narejen je bil tudi priložnostni poštni žig in razglednica. Na razglednici je prikazan slikarjev rodovnik v ravni liniji v obliki polža, ker je polž tudi simbol Stare Vrhnike.

 Želeli smo, da bi se rodoslovni dogodek zgodil prav na Stari Vrhniki, kjer se je slikar rodil, kar se je tudi zgodilo. V lepem sončnem vremenu se je zbralo precej ljudi, kljub temu, da je bilo sredi tedna je bil za nas četrtek prazničen dan. Ob zbiranju udeležencev odkritja plošče se je iz domače cerkve slišalo potrkavanje zvonov, kar je dajalo dogodku še poseben čar. Po govoru predsednice muzejskega društva in odkritju spominske plošče sem v nagovoru dala obiskovalcem nekaj prvih informacij o slikarju samem in  njegovem rodu in rodoslovnem delu. V kulturnem programu je nastopal vrhniški pevski zbor in vaški fantje z potrkavanjem na prenosne mini zvonove. Sedanja gospodinja  v slikarjevi hiši je v narodni noši postregla za dobrodošlico z kruhom, soljo in pijačo. Po proslavi smo vse navzoče povabili v kulturni dom na rodoslovno razstavo, pogostitev in nakup monografije in rodovnika. Razstavili smo svoje in druge rodovnike, ter druga gradiva v zvezi z rodoslovjem. Gospodinje iz Stare Vrhnike so poskrbele za izvrsten izbor slaščic, bilo jih je čez 25 vrst, z petimi  velikimi polži iz pekarne Žito. Krajevna skupnost je poskrbela za pijačo. Obiskovalci so si zelo z zanimanjem ogledovali rodovnike. Marsikdo si je zaželel imeti svoj rodovnik. Razstava je bila odprta še en teden. Prihajale so družine skupaj z otroci in se iskali na rodovniku in želeli razlago. Videli smo, da to področje le zanima tudi mlade ljudi. Tone pa je tudi na računalniku prikazal delovanje programa Brother.s Keeper.

V ponedeljek 8. oktobra dopoldan smo imeli novinarsko konferenco. Popoldan je sledilo odkritje plošče in županov govor na slikarjevi hiši na Vrhniki. V neposredni bližini  v Cankarjevem domu, sem imela  še enkrat govor.Tu je bila  predstavljena tudi njegova monografija in kritika. V glasbeni točki je nastopal trio z slikarjevim vnukom in vnukinjo, ter njenim možem. Na koncu so organizacijskemu odboru in  nastopajočim izročili darila. Slikarjevi potomci so pripravili zakusko. Samo tisti dan so bila razstavljene njegovi osebni predmeti, njegova dela v privatni lasti in tista, ki so se našla že po izidu knjige.

 Slikarjevi potomci, sorodniki in obiskovalci so cenili vložen trud v rodoslovno delo, čeprav do sedaj  še nismo imeli tovrstnih  izkušenj. Lokalni časopis iz Vrhnike je o dogodku poročal na dveh straneh. V časopisu »Družina« je 4. novembra v rubriki » Odsevi« izšel  članek, razmišljanje in  tenkočuten povzetek o prednikih in o moji knjižici pod naslovom »Iz teme v zarjo dneva ». Kulturni dogodek je bil opisan v knjigi »Naši razgledi« leta 2002.  Zame je to veliko priznanje. Za naju z Tonetom Kosom pa potrditev o pravilnosti odločitve tovrstnega sodelovanja pri takem praznovanju.

 Vse naše delo je izšlo v samozaložbi. Krajevna skupnost Stara Vrhnika je že  pokazala dobro voljo, tudi na občini za ljubiteljske dejavnosti so nam odobrili nekaj denarja. Z našim prispevkom smo obogatili proslavo, slikarju  pa so  se dostojno oddolžili za njegova dela z proslavama, monografijo, ob  počastitvi 150. letnice smrti.  

                                                                                                         Prispevek pripravila Ema Goričan

 

 

 

 

2)  FLORIS  OBLAK

A kademski slikar in grafik,prešernov nagrajenec, rojen ne Stari Vrhniki 1924 -2006.

S svojim bogatim opusom del je zaznamoval slovenski likovni prostor. Leta 2004 je občini Vrhnika podaril 50 svojih slik v stalno zbirko, dve pa kulturnemu društvu . Z njim nas je povezal portret " Ta grične mame", njegove tete Micke kot ji je sam  rekel ,ki jo je naslikal na Stari Vrhniki. 

Iz slikarstva  je diplomiral leta 1949 na ljubljanski likovni akademiji, pri prof. Gabrijelu Stupici in leta 1951 na grafični specialki pri prof. Božidarju Jakcu. Izpopolnjeval se je v Parizu, kjer se je intenzivno poglabljal v študij srednjeveške plastike, obenem pa je spoznaval vse smeri evropskega in svetovnega slikarstva, v Italiji pa se je posvečal predvsem študiju umetnostnega prehoda iz bizantizma v gotiko in renesanso.

 
        avto portretfloris_oblak_portret           portret žene Slavicefloris_ena
       portret "ta Grične mame"ta_grina_mama_floris junij leta 2005  na  krajevnem prazniku, podaril je sliko  kulturnemu društvufloris_2005
 
 junij  leta 2004 , krajevni praznik na St.Vrhnikifloris_24junij091  februar leta 2006, razstava v Škofji lokifloris_in_lanice_kd_06

 

 

Naš rojak in prijatelj Floris Oblák

Na Stari Vrhniki smo v letu 2004 v Kulturnem društvu intenzivneje pričeli raziskovati in zbirati podatke iz naravne in kulturne dediščine naše male vasi. Pri iskanju gradiva za zloženko, smo v rojstni hiši Florisa Obláka  našli portret ˝ta Grične mame˝, njegove tete Mici, ki nas je povezal z njim. Veseli smo bili tega in ponosni, da se je v naši mali vasi rodil tako velik umetnik.

Povabili smo ga na naš največji kulturni praznik ˝Večer na vasi˝, ki je praznik krajevne skupnosti Stara Vrhnika in počastitev dneva državnosti. Ob njegovem odzivu na naše povabilo smo slišali njegovo življenjsko zgodbo. Pripovedoval nam je o ljubezni do rojstnega kraja, njegovi teti Mici, obujal spomine na krajane, ki jih je dobro poznal in so ostali v njegovem spominu. Srečal se je s svojimi štirimi dijaki, ki jih je poučeval likovno umetnost na Srednji pedagoški šoli, sedanji gimnaziji Ledina v Ljubljani. Prijateljstvo se je stkalo in ostalo. Že naslednjega leta se je, čeprav že zelo bolan, odzval našemu vabilu in nas spet počastil s svojo prisotnostjo na našem prazniku vasi. 

V znak priznanja za kulturno osveščenost našega društva nam je podaril svoje delo iz cikla Svet otroštva ter svojo monografijo.

 Kulturno društvo Stara Vrhnika

                                                                  Predsednica: Anka Grom


 

Kratek življenjepis in obrazložitev predloga ZA CANKARJEVO PRIZNANJE:

Floris Oblák se je rodil leta 1924 na  Stari Vrhniki in umrl leta 2006 v Ljubljani. Leta 1949 je diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani pri prof. Gabrijelu Stupici iz slikarstva, in leta 1951 na grafični specialki pri prof. Božidarju Jakcu. Izpopolnjeval se je v Parizu, kjer se je intenzivno poglabljal v študij srednjeveške plastike (romantika in gotika), obenem pa spoznaval vse smeri evropskega in svetovnega slikarstva. Med bivanjem v Italiji se je posvečal predvsem študiju umetnostnega prehoda iz bizantizma v gotiko in renesanso.

Stalno je potoval po evropskih prestolnicah in skupaj s svojo soprogo obiskoval številne galerije.

Od leta 1954 do 1989 je deloval kot likovni pedagog, gimnazijski profesor. Vrsto let je vodil dijake na strokovne ekskurzije po celotni Sloveniji in zamejstvu, po Jugoslaviji in posebno po Makedoniji, kjer je mlade srednješolce seznanjal z makedonsko srednjeveško arhitekturo in stenskim slikarstvom. Za svoje pedagoško delo je leta 1976 prejel Medaljo dela.

 NAGRADE:

Leta 1946 dobi Študentsko nagrado za risbo glave

Leta 1949 dobi Nagrado za umetniške stvaritve mladih v letu 1949

Leta 1967 dobi nagrado Prešernovega sklada

Floris Oblák (1924 - 2006) je skupaj s svojimi sorojaki, (Jožefom Petkovškom, Matejem Sternenom in Simonom Ogrinom) veliko doprinesel k likovni podobi današnje Slovenije. Kakor zgoraj našteti slavni slikarji je tudi Floris s svojim delovanjem na likovnem področju veliko prispeval k oblikovanju likovne kulture tako v Sloveniji in širše, kakor v občini Vrhnika, saj je vedno rad poudarjal od kod prihaja. Svojo pripadnost Vrhniki je med drugim tudi prikazal, ko je občini Vrhnika podaril petdeset svojih slik v postavitev stalne zbirke. Zato komisiji za podelitev občinskih priznanj predlagamo, da podeli posthumno Zlato plaketo Ivana Cankarja  Florisu Obláku, za njegovo življenjsko delo na likovnem področju, saj je slikar s svojim ustvarjanjem ustvaril enkratne dosežke trajnejšega pomena na kulturnem področju občine in države.

Za konec mogoče še nekaj splošnih misli umetnostnega zgodovinarja dr. Milčka Komelja o Florisovem slikarstvu:

 

»Kristalično in barvno pretanjeno slikarstvo Florisa Obláka izvira iz doživljanja samote, posvečenega razmišljanju o smrti in prisluškovanju, ki dobiva v svoji hrepeneči mračnosti že kar poteze intimnega rituala. Vse v njem je docela neimpulzivno in do kraja premišljeno dodelano, nikoli krčevito ali čustveno kričeče, ampak izrazito intimno in simbolično, naravnost perfekcionistično, a nikakor ne prazno, marveč napolnjeno s skrivnostno hladnim sijajem, ki skuša osvetliti in živo obarvati življenski mrak, iz katerega v umetnika sije misel na smrt.«

 

ŽALNI  GOVOR 

 

Florisu krajanu Stare Vrhnike v spomin

(1924-2006)

 

Spoštovana soproga Slavica,

spoštovani sorodniki, prijatelji in znanci.

 

Dragi Floris,

 

rodil si se 6. marca 1924 materi Francki in očetu Pavlu v prelepi vasici Stara Vrhnika pod Kuranom. Tukaj si ob tebi ljubih melodijah zvonov sv. Lenarta preživel prva otroška leta v stiku z naravo. Ob mogočnem orehu ste otroci posedali na platoju skale, ki je napovedovala vreme. Življenska pot te je odpeljala v Ljubljano - v svet. Vendar, če si le utegnil, si iz Ljubljane prikolesaril v svojo vas, v rojstno hišo, k svoji teti Mici, ki si jo tudi portretiral. In prav ta portret, ki smo ga v raziskovanju zgodovine Stare Vrhnike odkrili v tvoji rojstni hiši, je postal vez med nami.

Kot profesor na gimnaziji Ledina si skozi umetnostno zgodovino popeljal veliko Starovrhničanov, s katerimi si se po mnogih letih srečal in objel.

 

Tudi Cankarjeva sv. Trojica nas spominja nate in na tvoje delo.

 

Ob svoji 80. letnici si občini Vrhnika podaril petdeset svojih del. Istega leta si se prijazno odzval povabilu na praznovanje 560 - letnice svoje vasi. Podarjen hlebec kruha iz krušne peči ti je obudil spomine. Morda si nam prav zato podaril sliko iz cikla Svet otroštva. O svojih vtisih tega večera si kasneje zapisal: »Moj sladki grič je zadišal po črni kuhinji, nenavadno omamnem vonju hladne veže in zlati oreh se je spet bohotil nad veliko kraško skalo. Zadonel je Lenartov zvon, vztrepetal zrak nad Devci, zapeli so petelini, zamukala živina pred staro štirno«.

 

Dragi Floris, krajani Stare Vrhnike smo ponosni, da je prav iz naših korenin zrasel tako velik človek - umetnik.

 

Hvala ti za dragocene misli, ki si jih delil z nami v pismih in ob obiskih tebi tako drage Stare Vrhnike.

 

POČIVAJ V MIRU

Krajanke in krajani, še posebej pa članice in člani Kulturnega društva, izrekamo globoko sožalje soprogi Slavici, sorodnikom, prijateljem in znancem.

 

 

 

Predsednica Kulturnega društva Stara Vrhnika,

Anka Grom

Stara Vrhnika, 22. september 2006

 

                                                                                                                                                          

 

                                                                 

 

 

 

 


 

 

Zadnja sprememba ( nedelja, 10. avgust 2008 )
 
Stara Vrhnika 01.avgust.2008:  Jozi Krvina & Bojan Mesec &  Joomla.org